In zapiha puščavski vihar,
dvigne pesek meter od tal.
Iz tal vstane mlado telo,
do oči zakrito z lepljivo snovjo.
Ne razume več mojih besed,
ne dosegam njenih zvezd.
V očeh pa najdem neki sladkega,
sam hudič ne ve, zakaj,
v očeh le najdem neki sladkega,
ki me vleče spet nazaj, spet nazaj.
Podnev’ je vroče, ponoč’ mi je mraz,
na obzorju se svetlika obraz.
Proti vzhodu kaplje dežja
so le krinka za potoke solza.
Zato bi najrajš’ do smrti ostal
in dilemo bi pregnal.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
