Lovro

Čaku je Lovro,
čaku je vsak dan,
čaku je nevesto.
Sovražu je bit sam,
želel si je vsaj enkrat
ji modrček odpet.
Sej mu tko brez nje
več ni blo za živet
in zvezde so sijale
gor na njen balkon.
A on je naenkrat
zavrtu telefon.

Rad bi bil s tabo,
rad bi se smeju spet.
Ne da se mi več tolk trpet,
rad bi bil s tabo
in bi se smeju spet,
hočem te za sebe met.

Že naslednjo noč
ni preživu sam,
predala sta se strasti,
nobenga ni blo sram.
A sreča ni bla dolga,
pismo je pršlo.
Bila je zaročena,
nesla ga je krog
in nč mu ni blo jasn,
le blo mu je hudo.
Za to noč bil je dober,
za več pa b’l težko.

A jaz bi rad bil s tabo
in bi se smeju spet.
Ne da se mi več tok trpet,
rad bi bil s tabo
in bi se smeju spet,
hočem te za sebe met.

Čaku je Lovro,
čaku je vsak dan.
Dočaku ni neveste,
niti beli dan.
Napisu je le pismo
in še njen naslov,
na vrtu se je obesu,
v smrt se je pognal.

Čeprav bi rajš bil s tabo
in bi se smeju spet,
nisem mogu več trpet,
čeprav bi rajš bil s tabo
in bi se smeju spet,
hotu sem te zase met.