Kaj ti je, dekle, kaj se godi?
Povej mi, zakaj si povesla oči.
Nisem več isti, spomin mi bledi,
jaz se razdajam na tisoč strani.
Jst dobr’ vem, da to nisem jst,
že zdavnej so mi pobarval obraz.
Hočejo videt vsak moj atom,
čakajo zvesto moj prvi polom.
Jst pa do konca ostajam svoj frik
in sploh ne skrivam svojih odlik,
da lohk ostanem tej sceni kos,
zato pa vedno dvigujem svoj nos.
In ni jim jasna niti ta stvar
od kje bogastvo, od kje ‘mam ta dar.
Mirno uživam v dimu cigar
in si razvijam, razvijam svoj čar.
In vem, da ostanem fenomen,
če se strinjam, da sploh grem
in vzdignem ta refren.
In vem, da ostanem fenomen,
če porušim ves sistem
in za zmer’ ostanem nem.
Jst tko nerviram maso ljudi
in jim nesramno mečem kosti,
ker ne poznajo istih poti,
zato prihaja do vroče krvi.
In ko se name izlaja vsak pes,
jst bom prepričan – pršou je moj čas,
si bom izpral to šminko z oči
in ti bom, dekle, spet vrnu moči.
