Spet ukraden je nasmeh, z mojih lic spet ista zgodba bolečin.
Kriva je poletna noč in molk daleč od ljudi.
Brez besed sva zrla si v oči, vedela, živela bova le pomlad,
da pozabim, se umaknem v svet, kjer pomlad živi v nedogled.
Ni še čas, da se osvobodim,
kot metulj ujet v svileno nit.
Jesen že krade listje iz dreves,
mi bo lažje, ko zapade sneg?
Obljub se nikoli ne držim,
vedno znova se zaljubim, ker ljubiti si želim.
Nekoč zame prišel bo dan,
dišal bo po tistem iz sanj.
Ni še čas, da se osvobodim,
kot metulj ujet v svileno nit.
Jesen že krade listje iz dreves,
mi bo lažje, ko zapade sneg?
Za nevidnim zidom se smejim,
nočem, da vidijo, da trpim.
Zavračam vse, nikomur več v bližino svojo ne pustim,
vse dokler te ne prebolim.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
