Živel je mož, res bil je sila,
nobena reč ga ni ukrotila,
kobilco svojo osedla,
po kontrabant se z njo poda.
Krpan kobilco kar prestavi,
ko cesar se pred njim ustavi,
rad tega hrusta bi spoznal,
da bi Brdavsa mu pregnal.
Cesar radovedno vpraša,
kakšen tovor on prenaša.
Krpan ne ve, kaj naj stori,
saj v vrečah polno je soli.
»Kresilno gobo in pa bruse
prenaša tole moje kljuse!
Čeprav so same jo kosti,
ne menjam je za vaše tri!«
Slovenski narodni junak,
Martin Krpan – naš korenjak!
Duhove buri davnih dni,
junak med nami še živi.
Da rešil Dunaj bi gorja,
Krpan na pot se brž poda.
Brdavsa je za šalo ugnal,
naš ljudski je junak postal.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
