Tiho obstal je, čisto sam,
na ulici deček droban,
sonce jesenskega dne je že zašlo.
Mimo hodili so ljudje,
kot da ga ni, šli so molče,
videl nihče ni, kako mu je hudo.
Nekega dne vprašal sem ga,
kaj dela tu, kje je doma
in sem pobožal lahno ga po laseh.
Mi je podal drobceno dlan,
zašepetal, zmeraj sem sam,
vendar zagledal sem smeh v solznih očeh.
Saj ne prosim vas kruha ne denarja,
moj se dom blesti, v njem ljubezni ni.
Z mano se nihče nič ne pogovarja,
vsak drugam hiti, zame časa ni.
Tisti večer kamen težak
legel molče mi je v srce,
mnogo še dni sem zaman dečka iskal.
Na ulici ga ni bilo,
meni pa zanj še je hudo,
vsaj nekaj toplih besed rad bi mu dal.
Rad še stisnil bi k mami se v naročje,
vedno sam leži, vedno sam zaspi.
Noče videti, da srce mi joče,
v zlati kletki sanj sem zaznamovan.
