Svet brez gorja…
Sanjal sem obraze; srečne, nasmejane.
Nocoj sem sanjal svet brez žalosti in brez solza.
Ta pesem je za vse, ki lačni so ljubezni,
za vse otroke, ki ne vejo, kaj je mir,
za vse odrasle, ki ne vejo, kaj je sreča,
vse, ki jim vojna jemlje jutro in večer.
Pomislim na obraze zbeganih pogledov,
v mislih vidim par tresočih praznih rok.
Na svetu ni besed, da človek bi opisal
občutja matere sestradanih otrok.
Naj bo mir brez gorja.
Mar res ta svet je gluh za krike in molitve
in za grozeči grom razjarjenih topov?
Mar res ne vidimo vse žalosti in bede,
vseh solz in tisočih pozabljenih grobov?
Na enem koncu svet bogastva in obilja,
veselje, sreča, blišč, gradovi pravljični.
Na drugem koncu mnogi tavajo brez cilja
in njihov skromni dom po lakoti diši.
Mar ta svet je gluh za krike žalosti, obupa?
Naj bo konec vojn in lakote za vse ljudi!
Svet brez gorja…
To pojem tistim, ki prezirajo ljubezen.
To pesem pojem vsem, ki sejejo prepir,
ki trosijo trpljenje, solze in bolezen,
vsem, ki v nedolžnih srcih zbujajo nemir.
Teh verzov nisem pisal, da požel bi slavo
in tudi ne, da z njimi svet spremenil bi.
Ta pesem v sebi nosi upanje in željo,
da kdaj ta nori svet v miru zaživi.
