Razočaranje mi je ubijalo čas,
ni sreče v ljubezni bilo,
se kdaj pokazala je le za okras,
a hitro je vzela slovo.
Kot blisk od nekod pa prišla je takrat,
ko nisem je pričakoval
se vedno bom vračal v tisto pomlad
v naročje razneženih trav.
Prišla, kot poslana bila od Boga,
ob pravem si času v moj svet,
s teboj spet verjamem v življenje za dva
s teboj hodim zvezdice štet.
Več ne bi hotel, da kot nekdaj spet sam
poslušal žgolenje bi ptic
v dvoje je lepše, odkrito priznam
poslušati spev sinic.
Najraje se zbujam ob tebi
takrat zaželim si, da čas bi obstal,
v objemu te skrijem in šepnem, da ne bi
nikoli več sam zaspal.
Najraje se zbujam ob tebi
ko vstanem te s kavo razvajat hitim
vsak bežen trenutek ponavljam pri sebi,
da vroče si te želim.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
