Za belimi sem vrati v tišini obsedela.
Kako bi sploh verjela, da tu se vse konča.
Besede na papirju so v duši me tiščale,
le misli so iskale drobtine upanja.
Kar je moje, je tvoje, vse premagava v dvoje,
ker ob moji si rami, ne bojim se sanjati.
Vsaka barčica kdaj ujame med skrite se čeri.
Prav nihče usodi tej ne ubeži.
Za belimi je vrati čakalo me spoznanje,
kako zbledijo sanje kot lep pomladni dan.
Da tebe bi objela, le to sem si želela.
Mi lažje bo, ko pade obraz mi v tvojo dlan.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
