Smo fantje zbrali se ob šrangi tu na sred’ vasi,
navada stara je, ko se dekle moži.
Ker vemo, da najlepša roža nikdar ni zaman,
ženin jo drago bo moral plačat’ sam.
Harmonika že vriska in veselju konca ni.
Svatje že pojo, vsak pije kar za tri,
a v belem avtu, glej, nevesta solzne ima oči,
za pajčolan obrazek skriva, kaj le misli si?
Oj, nevestica, ne joči,
danes je tvoj srečni dan,
nikar zdaj bridkih solz ne toči,
ženin ves je nasmejan.
Spominjaj raje se na čase,
skupaj srečni rasli smo,
čeprav v življenju večkrat pride,
da treba vzeti je slovo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
