Ko trta poti se pod težo,
ko jablana komaj drži še,
ko njive kričijo po rokah,
takrat se navadno začne.
Se spomnijo tam v belem svetu,
da žlahto imajo v deželi,
kjer včasih so sami živeli,
a blišč jih je vlekel od tod.
Hitijo, drvijo k očetu,
k mamici zlati ob Kolpi,
domača je hrana domača,
v mestu ni takšne nikjer.
Na pomlad nikjer ni nikogar,
ko s plugom bi treba na polje
in trte privezat na kole,
takrat je predaleč domov.
A žlahta je žlahta, kaj hočeš!
Srce je na srce pripeto!
Še sreča, da enkrat na leto
se srečajo svoji ljudje.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.