Ko je izgubil zadnje sanje,
od doma tiho je odšel,
čez noč ga je obšlo spoznanje,
da sam na celem svetu je.
Na klopi v parku zdaj poseda,
nikamor več se ne mudi,
z začudenjem v oči nas gleda,
če še imamo kaj vesti.
Brez doma živeti je hudo,
vendar nihče ne mara za to,
brez sočutja naprej vsak odhiti,
brž pozabi žalostne oči.
Brez doma živeti je hudo,
vendar po svoje tudi lepo,
saj resnica nikoli ne boli,
pokaže vsem pravi obraz ljudi.
Vsak dan odhaja v park v službo,
za košček kruha prosi nas,
le zvezde delajo mu družbo,
le luna boža mu obraz.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
