To je začetek pesmice naše,
zapeli jo bomo, da slišite jo,
fant se zagleda v dekle zapeljivo,
mu pa namenjeno to ni bilo.
Zaljubil se v malo črno Natašo,
deklico čedno, sanjavih oči,
je pa usoda drugače hotela,
najlažje povedal vam s pesmijo bom.
Srečal sem frajlico malo, navihano, lepo, vihravo,
miniko ti si nosila, s pogledi si me osvojila.
V trenutku so sanje postale resnične, upanje bližje,
zaljubljen te čakal, dočakal, da rekla si: “Rada te imam!”
Ko so to mamica zvedeli kmalu,
da hčerka je njena podala roko,
nakar tudi oče odkimal je z glavo,
oba sta dejala: “To ne bo šlo!”
“Fant ni tapravi, drugega izberi!”
sta govorila jezila se vprek,
ljubega morala je zapustiti,
fantič prereven za njih bil je on.
Oba sva jokala, za roke se zadnjič v objemu držala,
solze so tekle kot reka, ki teče potiho blesteče.
Morda se vidiva kmalu, če sreča poiskala bo naju,
poslednjič se videla bova nad zvezdami gor v večnosti.
