Sredi Domžal kostanji stoje, z njimi živijo dobri ljudje.
Ko zacvetijo v pomladni večer, zbudijo v srcu prijeten nemir.
Pod njimi pa stara gostilna stoji, za šankom pa Stanči vinčka deli,
krojil bo usodo Kebra naprej iz roda v rod, saj to ni povsod.
Žlahtnika stara dolgo sta skup’, kljubujeta cvičku z drušč’no na kup’.
Jožko zaslužil z delom zelo si penzijo svojo za šankom težko,
nalival kozarce dan je za dnem, kelnar’ce šlatal, mežikal ljudem,
Feriju stočil kozarček al’ dva, proti večeru na jago gresta.
Drugi še večji kerelc je naš, mu Rajko ime je, zmeraj za špas.
Slovenske ansamble odlično pozna, po hribih rad hodi, če ni snega.
Mal’ce razvozi daleč naokrog, natančen kot ura zmeraj povsod.
Šef je nabave, vedno skrbi, da v Kebrovi kuh’ni n’č ne sfali.
Pa bomo spet prišli na deci ali tri,
si vse povedali, pri Kebru uživali,
saj Betka streže nas, veselje in za stas,
domov ne bomo šli do polnoči.
