Z družino odšel sem v tujino,
v starih je časih to b’lo,
ne kruha, denarja premalo,
za golo življenje je šlo.
Nas dolga je pot pripeljala,
v deželo, v sanski tuj svet,
kjer kruha bilo na pretek je,
pošteno si moral živet’.
Leta pa hitro bežijo,
mladost je odšla, več je ni,
velikokrat sem se pa spomnil,
od kod sem, pa kdo se živi.
V slamnati koči domači,
sredi gorenjske vasi,
pod Triglavom, goro najvišjo,
simbolom slovenske krvi.
Kje si deželica moja,
mladenič zapustil sem te,
rad bi te videl še enkrat,
preden pokopljejo me.
Ti domovina si majhna,
najlepša si para ti ni,
pozabil nikoli ne bom te,
plot mojih, srečne ljudi.
Mirno počival bom v grobu,
ki z nageljni bo okrašen,
cvet je bil moj to najlepši,
rožmarin zraven zelen.
Če tudi na tujem bom ležal,
Slovenec bom vedno ostal,
zastava slovenska vihrala,
poslednjič mi bo v pozdrav.
