Pri tem pa žvižgam eno luštno pesm’co,
zagledam gor na gričku belo cerkvico,
svet’ Lenart, Rok krtinska sta svetnika dva,
stoletja nas ljudi domače var’jeta.
Ustavim se pri Roku, tud’ pri Podkvici,
pri Sokliču popijem špricar al’ pa tri.
Pri vrčku fantje staro pesem zapojo,
dekleta mlada, lepa se nasmihajo.
Najrajši grem h Kostanju pa na kavico,
spomini na otroška leta se začno,
ko mama Rezka je med nami še bila,
oj, Tine, špilaj, špilaj, godi za oba.
Za šankom Roman nasmejan do ušes stoji,
Flere mu godi viže svoje teden dni.
Tud’ Gamsi špilajo okoli tri noči,
saj mule polne so preprostih tu ljudi.
Tud’ jaz si bom taprav’ga duška zdajle dal,
par viž prelepih bom za društvo našo zbral.
Zapel o sreči naši sredi te vasi.
Ostanimo mi zdravi vsi prijatelji.
Krtina vas najlepša je na širnem svet’,
Bog dal nam prostor, tukaj mirno vsem živet.
Zato pa fantje in dekleta, dajmo ga,
le brž prinesi, Roman, vinčka rujnega.
