Medlo sonce sence riše
med spomine davnih dni,
tam za vrati naše hiše
pa nihče več ne živi.
Vsak po svoje šli po svetu
smo si srečo, kruh iskat.
Ko bila pomlad je v cvetu,
sem jo videl zadnjikrat.
Le pomahala z roko je,
jaz ujel sem njen pogled.
Brez besed mi govorila:
»Kdaj te videla bom spet?«
A mamine solze še vedno bolijo,
kdaj v sanjah še vidim spet njen obraz,
ko tam pred staro samotno kmetijo
zanjo ustavil takrat se je čas.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.