Me jutro prebudi, ob meni tebe ni.
Sprašujem se zakaj, kaj delaš, kje si zdaj?
Naj mine dan, da vidim, če še znam
brez tebe jaz živet in kakšen bo ta svet.
Ne mine teden dni, me malo že skrbi,
saj kamorkoli grem v moji glavi si.
Še diham in živim, a noro si želim,
da k meni vrneš se, po tebi hrepenim.
Se spomniš kaj vse sva počela midva?
Pa čisto vsak večer, ko sonce padlo je z neba.
Počasi, hiter, včasih tudi nekaj vmes,
jaz še vedno čutim ritem najinih teles.
Se leto zavrti, po tebi vse diši,
še vedno iščem te med množico ljudi.
Sam diham, sam živim, a noro si želim,
da k meni vrneš se, po tebi hrepenim.
V parku in v sobi, v tisti mali garderobi,
v kabini na letalu, na vsakemu vogalu,
na balkonu, v kavarni, pri direktorju v pisarni,
za ograjo na terasi, s tabo bili so nori časi!
Se spomniš kaj sva počela midva?
A vprašaš se kdaj kje sem in zakaj?
