Ko jutranje sonce Triglav oblije,
spet čez melišče vodi me pot.
Korak se med gosto ruševje skrije,
ti si z menoj povsod!
Me gorska idila vso je prevzela,
misel na tebe v srcu živi,
lepota razgleda me je objela,
moj pa nekoč boš ti!
V kraljestvu sva gora oba spoznala,
da sva iz drobnih nitk ljubezen stkala.
Je slap Peričnika prepeval z nama,
v zavetju Triglava srečo sva našla!
Zdaj triglavska roža čaka na naju,
kdaj bova z roko v roki prišla.
Že dolgo resničnost moje so sanje,
najina pravljica!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
