Čas ljudem beži, koncu nikdar ni,
le spomini nam ostanejo.
V njih je sreča, smeh, solze so v očeh,
ko se spomnim dni, ki jih več ni.
Mlada sta bila, dva zaljubljenca,
a v trenutku sreče se razšla.
Koščku te zemlje, dala sta srce,
zdaj pa v njunih srcih so solze.
Pride čas, pride dan, ko zacelijo se rane,
ki enkrat so bile srcu tvojemu zadane.
Vsak enkrat spozna, ko ke v prsih bolečina,
da srce je le tam, kjer svoj dom ima.
Hribi ne vedo, da sta se razšla,
Šmarna gora joče žalostna,
Vendar spet morda najdeta poti,
ki so družile jih tiste dni.
Pride čas, pride dan, ko zacelijo se rane,
ki enkrat so bile srcu tvojemu zadane.
Kjer ljubezen še tli, hrepenenje prebudi se,
spet trenutek je dan s soncem obsijan.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
