Del neba ugaša, zvezde padajo,
sam sedim na klopci, kjer sem včasih z njo.
Šestnajst let sva štela, svet v dlaneh imela,
v stari hrast je še vrezano srce, vanj zapisano njeno je ime.
Naj veter zdaj ponese moje sanje,
čez del neba, tja kjer je ona doma.
Zašepetaj ji Bog tja pod kostanje,
da sanjam še, kar sva nekoč oba.
Leta so bežala moral sem v svet,
ogenj je spoznala, ki topil je led.
Cvetele so maline, ko rekla je vse mine,
a minilo ni, mene še boli. Vse bi rekel ji, vse bila je ni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.