Prgišče sanj je le ostalo na zlatem pesku pod šumečimi borovci,
poletni dan jih na obalo prinesel skupaj je z valovi iz srebra.
Nasula vanj sva barko malo, čar šepetanja, nočna mala potovanja,
srebrnino morja, blago svitanje obzorja,
bledi mesec na gladini, plavajoč sredi morja.
Morje valovi,
daleč so noči, ki prinesle so dan svetal.
V meni še živi
vsa lepota dni, ki tedaj si mi ti jo dal.
Morje valovi
kot izvir moči, ki do konca dni bo ostal.
Tvoje so dlani
delček te moči in zato mi ni nikdar žal.
V spominu bo vse dni ostalo, ko sva kot v raju se kopala v mesečini,
ko je morje obema dalo iz svojih neder moč ljubezni med dlani.
Ko se srce ni sreče balo, ko zlila v eno sva na mehki se peščini,
ko začutiš v sebi: glavno je, da si ob meni,
vse mi daješ, vse si vzemi, rasteš kot dan iz noči.
