Tudi moškemu po licu včasih stečejo solze
in takrat nič več ne skriva, da v temi po robu gre.
Vedno sem obsojal tiste, ki so z drugo žensko šli,
zdaj se jokam, ker življenje, sili me na te poti.
Kar prišla je in s pogledom mi prekrižala je pot,
še dotaknil se je nisem, pa jo čutim vsepovsod.
Saj ne morem zapustiti svoje žene in otrok,
zdi se mi kot bi razpel me med peklom in nebom bok.
Če je smrtni greh, to kar čuti srce do nje,
naj presodi Bog, sam poslal mi na pot jo je.
Za družino dal bi na tem ljubem svetu vse,
a kot uročen drugi ženski predajam se.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
