Na mehki blazini bom kot punčka zaspala,
še zadnjič me mama bo pobožala z roko.
Saj z jutrišnjim dnem odšla od doma bom zala,
nevesta v belem, ki ji svatje vriskajo.
Pred hišo me ljubi bo s kočijo pričakal
in očka skrivaj morda potoči solzico.
A jaz le nasmehnem se, ker vem, da ljubezen
močnejša od vsega je in daje upanje.
Le z roko v roki bova šla po isti poti
in skupaj skovala sanje iz mladostnih dni.
Ni ne viharja in nikogar, ki bi ločil
srci, ki sta kot eno v večnost združeni.
Ko leta pretečejo, lasje osivijo,
takrat te še vedno bom ljubila kot sedaj.
Največji pa bo zaklad, ko bova povila
drobceno štručko, ki del naju vedno bo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
