Čez tri gore, čez tri dole, čez tri vrhe
me pelje v beli svet.
Ceste že prav vse pozna,
v krajih je vseh doma.
Čez tri gore, čez tri dole, čez tri vrhe
tako potujeva,
dneve, noči sva oba
dobra prijatelja.
V sončen dan drvimo mimo hiš,
ti, dekle, skrivnostno le molčiš.
Kdaj pa kdaj v oči iskreno nežno me poglej,
kaj o sebi lepega povej.
Tudi sam razložil bi ti rad,
da sploh nisem ravno rosno mlad,
ker nikoli časa ni bilo za zmenek kak,
mi edini dom je tovornjak.
Čez tri gore, čez tri dole, čez tri vrhe
vzdihuje cvet deklet,
ko ob vozišču stoji,
z nama na pot želi.
Čez tri gore, čez tri dole, čez tri vrhe
še zame mislijo,
eno od njih bom izbral,
z njo se na pot podal.
Pravijo, da smo vozniki
vsi povprek zares veliki ženskarji.
Jaz pa čutim sredi srca,
ki vso pot mi čudno brca, všeč si mi.
Le še malo, ljub’ca moja,
pa bo tale vožnja tvoja sklenjena.
Upam, da poti se nama
kje prav kmalu znova srečata.
