Pred davnimi stoletji mlad pastir
ustavil se v osrčju je gora,
kjer ga objel je tihi gorski mir,
postavil si je kočo iz lesa.
Stoletja hitro tekla so naprej,
vse manj po hribih drobnih lučk gori,
ugašajo ognjišča dan za dnem,
vse bolj me stiska v prsih vse noči.
Samotna koroška domačija
je zrasla iz ljubečih korenin,
veselje, otožnost, bolečina
iz roda v rod so tekli sred’ planin.
Samotna koroška domačija
ponosna na vrhu košenin,
a vendar vse manjša je družina,
kdo ve, če te bo ljubil še moj sin.
Ko prvi svit vso roso posrebri,
poljubi sonce žulje naših rok,
v dolino vodijo prav vse poti,
a vrača se domov le malokdo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
