Nad vasjo sem stal in mesec je sijal,
iz mehkih majskih trat dehtela je pomlad.
Veter je šumel, uspavanko je pel,
dol iz vasice slišim vrisk vesel.
Sem stopil tja do kamrice,
do okenca, kjer luč gorela je.
Nevesta je bila vsa v belo oblečena,
se mi je zdelo, da je jokala.
Na oknu cvel je nagelj rdeč,
sem en’ga vzel, ga v gumbnico pripel.
To bil je moj spomin, odšel sem daleč z njim,
a danes nad vasjo spet sam stojim.
Sem zvedel od ljudi, da ona srečna ni,
da večkrat kane solza svetla iz oči.
Tolažit’ je ne smem, nazaj v mesto grem,
tam čaka me dekle, ki ljubi me.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
