Tam daleč, nekje, prebivaš zdaj ti,
a nate veliko me veže.
Čeprav ni več tvojih toplih dlani,
dotik tvoj že zdaj k meni seže.
Tvoj glas še zveni v pesmi vetrov,
nasmeh se tvoj v soncu svetlika.
Oh, dedek ti moj, pogrešam te res,
odkar si odšel tjakaj čez.
Zanima me pa: “Kako zdaj na me
čez bele meglice ti gledaš?
Še čutiš morda moj srčni utrip,
da rad te imam se zavedaš?”
Veš, nauki so tvoji več kot zlato,
prisežem ti, to mi verjemi.
Da dom tvoj sijoč v sreči živi,
pokazal sedaj rad bi ti.
Zapustil si mi spomine,
zapustil si mi svoj dom.
Vem, da name boš ponosen,
ko v njem se staral bom.
Zapustil si mi spomine,
zapustil modrosti zaklad.
Čeprav tu, na svetu, vse mine,
imel te bom vedno rad.
Še preden odšel si, rekel si mi
naj grudo domačo spoštujem,
naj čevljev, ki v svet peljali me bi,
nikdar, res nikdar ne obujem.
Besede so te vklesane v srce,
sem tu si ustvaril družino.
Otroški zdaj smeh zveni do neba,
morda tudi ti slišiš ga.
