Nad mestom se dan budi, galebi kričijo,
v zlatih pramenih sonca morje se blesti.
Po cesti valov v pristan drsi stara barka
in ribič na njej utrujen je in neprespan.
Nekoč na pomolu tam je deklica stala,
z očmi kot globoko morje in smejala se.
A nekega dne odšla s pristana je ladja,
odplulo je z njo dekle in zanj vse upanje.
Za ribiča od takrat so temna vsa obzorja,
le beli galebi k njemu kdaj prilete.
Na licih ostajajo sledi viharjev z morja,
še vedno pa v njem živi spomin na dekle.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
