Kakor rož’ca sred’ travnika,
zacvetela je hčerkica,
ata čuli so vse noči,
snubce so odganjali.
Eden bil je tako nabrit,
da se znal je pred atom skrit,
pa še hčerkici bil je všeč.
Kaj pa je še treba več?
Ohcet bo, po vasi zdaj se govori,
vsi že radi svatje bi bili.
Če ljubezni skriti se ne da,
v zakon naj se vzameta.
Ohcet bo po starem, kakor šika se,
saj le enkrat pred oltar se gre,
ko tud’ šranga bo postavljena,
ata hčerko v zakon da.
Ata se je v usodo vdal,
ko je zvedel, kje fant je spal,
spomnil se je na tiste dni,
ko je hodil k mamici.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
