Bil sedem let na ladji
sem prvi kapitan,
nazadnje prikrmaril
v domači sem pristan.
Mi v žepih je cingljalo
drobiža nekaj le,
ko stopim na obalo,
pa čaka me dekle.
Ma oštja, kakšen kapitan,
saj suh kot ladijska si miš,
na morju si leto in dan,
a v žepih cvenka nimaš nič!
Ma oštja, kakšen kapitan,
le rum na ladji rad imaš,
ti všeč vsak tuji je pristan,
a k meni priti več ne znaš!
Tako oba nazadnje sva sklenila,
drugače bova barko to vozila,
da skupaj bi bila res dan na dan,
zaplujeva v zakonski brž pristan.
Nič več se barka najina ne maje,
ostajava doma oba najraje,
soseda pa še pravi tu in tam:
ma oštja, kakšen, kakšen kapitan!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
