Ptice so za soncem šle,
rože sklanjajo glave,
suho listje šelesti,
kot ihtelo bi.
Nalagal me je stokrat,
da bo tu, ko bo pomlad,
čakam, dvomim in velim,
v mislih sem le z njim.
Kdo prihaja čez polje,
kdo vabeče kliče me,
naj verjamem res očem,
slepim moč so zdaj.
Ptičice, vrnite se,
rože, dvignite glave,
zame se budi pomlad
lepša kakor maj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.