Visoko nad oblaki leti srebrna ptica,
si brišem solze sreče iz zgubanega lica.
Tako kot lastovica hiti pod rodni krov,
leti zdaj naša ptica, leti domov, domov.
Peljala bela cesta je v širni svet nekoč,
a brez slovesa sem odšel in vzela me je noč,
sem dolga leta skrival bol in skrival sem solze,
a želje, da bi šel domov, polnile so srce.
Pripel si spet na prsi bom slovenski nagelj rdeč,
čeprav srebro je že v laseh in mladih let ni več,
zavriskal bom s harmoniko, veselo bo zares
in najbolj zalo deklico izbral si bom za ples.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
