Barke se na morju zibljejo,
sence mesta v vodi plavajo,
ob pristanu sto luči
v tiho noč kot sij žari.
Val za valom čez čeri vesla,
zvezde so spustile se z neba,
a na vrhu jambora
veter se igra.
Po obrežju s tabo se sprehajam,
bolečina v prsih stiska me,
ena sama noč je le pred nama,
saj na belo ladjo vračaš se.
Ko odplul boš daleč v širni svet,
zvezde bodo ti vodnice spet,
a tvoj dom bo vsak pristan,
pa čeprav tako neznan.
Tvoj prijatelj rdeč svetilnik bo,
kot neskončna morje in nebo,
sreča moje pisemce,
ki čakalo bo na te.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
