V tej domači dolini je prelepo,
tam nekoč posadil sem drobceno drevo,
ko pa sem pripeljal ženkico,
drevo posekal sem za zibelko.
V tej domači dolini dolgo že let
ob večerih razlega vrisk se in smeh,
to je kraj, ki sreča ga pozna,
tu za njo še ni meja.
Odmevi petja mladih fantov spet
izgubljajo se tja v gore,
segajo do vseh deklet,
ki skrite nosijo želje.
A potok bistri plaho zašumlja
in z vrbo nežno šepeta,
stoletna lipa sred’ vasi
uspavanko šumi.
V tej domači dolini je prelepo,
tam nekoč posadil sem drobceno drevo,
V tej domači dolini dolgo že let
ob večerih razlega vrisk se in smeh,
to je kraj, ki sreča ga pozna,
tu za njo še ni meja.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
