Mnogo ji tega srčno dolgujem,
vliva moči mi, ko sem na tujem,
vedno pripelje me do zavetja,
kakor iz cvetja vrt je cvetoč.
Njene ravnice, reke, planine,
večni zakladi so domovine,
bela je luč, ki sveti v temi,
njeni objemi so kot pomlad.
Lepa kot sonce je domovina,
zame bo vedno, vedno edina.
Žlahtna kot vino, lepša je z leti,
ne bi živeti mogel brez nje.
V mojem je srcu Slovenija,
vredna več kot zlato sveta,
takih lepot ni nikjer drugod,
tu doma je moj rod.
V mojem je srcu Slovenija,
večno v njem bo zapisana,
dal, če bo treba, bom čisto vse,
le Slovenije ne.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
