Hruško posekal sem oni dan,
vse poletje sem jo skrbno sušil,
potlej rezljal sem jo noč in dan,
lepo pip’co si naredil.
Ko sem jo prvič zares prižgal,
potegnila je kot s postaje vlak,
z njo sem poznan že povsod postal,
puhal sem pod nebo oblak.
Čez hribe odidem k dekletu v vas,
pip’co svojo s sabo vzamem,
ponosno nabašem si eno za špas,
občuduje me zdaj vsa vas.
A glejte, se smola me zmeraj drži,
pip’co tam pri njej pozabim,
ni druge za mene zdaj več pomoči,
da grem k ljubici sred’ noči.
Pip’ca najboljša na svetu ta,
zauber sem fantič, mar mi ni prav nič,
vsako dekle me po njej spozna,
drugi fantje so manj kot nič.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
