Ena kupica zrel’ga vinčeca sem ter tja po mizi rajžala.
Le nalijmo ga in izpijmo ga pa na zdravje naš’ga Janeza!
Le vlivaj, vlivaj, ven ga spij pa druzega nalij!
Vince lepo barvano, glažek je natočen,
na zdravje pimo Janezu, njemu je odločen!
Primi, Janez, primi, Janez, kupico,
izprazni jo, povezni jo na mizico!
Janez, ti s’ najmlajši, piješ ga najrajši iz glažeka.
Le pij, le pij, pa druzega nalij! Oj, saj ga je še več,
mogoče danes leto ne bomo več na svetu prepevali!
Ko bo pa Janez umrl, ga bomo pokopali
sredi najlepših vinskih gora.
Kdor bo mimo prišel, vsak takoj bo rekel:
Ta je imel dobro kapljico rad!
Cinga, cinga, cinga, cinga, cinga, cinga.
Naj se to vince po grlu pocurlja!
Vince lepo barvano, glažek je natočen,
na zdravje pijmo družbi vsej, njej je zdaj odločen!
