Ko sva spoznala se, si bil mi všeč takoj,
a drugi so mi rekli, iz tega nič ne bo.
On strasten lovec je, po gozdu hodi le,
so mnoge se opekle, a zdaj jim je hudo.
Če dva se ljubita, se drugim smejeta,
ljubezen prav nikoli prepreke ne pozna.
Sva rekla si tako, obema bo lepo,
če bova si priznala prav vse.
Ko pride spet večer, na lov gre lovec moj,
pospremim ga s poljubom, pomaham mu z roko.
Ko vrne se domov, pa poln lonec bo,
vsa srečna bo družina, ko spet se zberemo.
Ko stopam skozi gozd, na vse strani prežim,
prekrasna je narava, v gozdu se sprostim.
Ko lunca privesla, ko zvezda pomiglja,
pa misel mi zaplava k ženkici.
Res žena lovca sama čaka dan za dnem doma,
a nič ne godrnja, prav nič ni žalostna.
Ko pa prižvižga moj postavni lovec spet domov,
imava rada se še bolj srčno.
Spoznala kmalu sem, da lovci takšni so,
da dobri so po srcu, naravo ljubijo.
Ko pridejo domov, še bolj pozorni so,
prav nič ni zamujeno, vse nadoknadijo.
Hvaležno ti povem, kar znano ni ljudem,
domov ob vsaki uri brez skrbi rad vedno grem.
Smo takšni lovci vsi, da boljših ni ljudi,
a treba nam je le zaupati.
