Minilo zdaj je dolgo let, prijat’lji šli smo posedet,
pa kdor nam prvi bo zaspal, le ta bo za pijačo dal.
Je ura hitro polnoči, a nam pa se še ne mudi,
naj žene kar jezijo se, kozarce nalijmo si še.
Včasih se zgodi tako, da se zavleče vse zelo,
pa kaj bi se jezili mi, saj nismo še izpili vsi.
Mi žena pravi: »Spet pijan!« Jaz ji povem: »Sem le zaspan!«
Samo, da nisem pozen spet, saj zjutraj šele je devet.
Le kdo domov si upa zdaj, saj žena ga spodi nazaj,
če pa bo jezna prehudo, ostati tukaj bolje bo.
Ko jeza pa se umiri, domov le pojdi brez skrbi,
spet bo vse kot je bilo, še rajši imela te bo.
Je kot nekoč še zdaj lepo, za šankom vedno je tako,
natakarice so vse po vsakem glažu lepše še.
Če piješ pivo ali čaj, ne vpraša te nihče, zakaj,
saj to nam prav vseeno je, tu važno veselje je le.
