Najlepše Karavanke, obseva sonce jih,
kdor gleda te lepote, ta najde svoj navdih.
Se dvignejo meglice, zasijejo oči,
v jasni noči luna lepoto oživi.
Zelenje te ustavi, tu je Begunjščica,
na Robleku lepota ti seže do srca.
Stol kaže nam dolino, v zavetju njega spi,
do Vajneža, Golice si vsak planin želi.
Podam se v gore, mi srce zaigra,
težave, skrbi pa pozabim doma.
Tu cvetje in gozd skrivajo nam steze
in pesmi planin tukaj nam zažive.
Jeseni vrhove pobeli nam sneg,
spomladi narcise zapolnijo breg.
Planinsko življenje spočije glavo,
je na Karavankah lepo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
