Vem, kje so tiste gore, ki strme
pod nebo, kjer oblaki nad njimi beže.
Vem, kje v samoti rad veter zbudi
temne jelke, ko zarja se budi.
Tam so poti med macesni in mah zeleni.
Tam je moj svet, tam čas je obstal.
Tam mi srce spet zapoje in dušo vznemiri,
pogled, ki beži v sence skal.
Naj se razlega moj vrisk: Jaudi, jaudi, jaditirili!
Vse tja do temnih sotesk: Jaudi, jaudi, jaditirili!
Naj moj odmev mrak budi: Jaudi, jaudi, jaditirili!
Slap, ki čez kamne šumi: Jaudi, jau, lala!
Vem za planine in skrite steze,
kjer so bele megle kakor sanje doma.
Tam, kjer v pečinah pod modro nebo
Zoisova zvončica se mi smehlja.
Tam so poti med macesni in mah zeleni,
tam bom v srce vso radost zajel.
Tistih poti, kjer mi duša kot slap tiho poje,
ne bo mi nihče več jih vzel.
