Ko bila sem majhna deklica,
oče me objel je nalahno,
pod ostrešje doma našega
mi pokazal je z roko:
“Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov,
ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov.”
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja.
V naši hiši vsako zdaj pomlad
čakamo na prve lastovke.
Ko spet prilete do naših trat,
vsak od nas presrečen je.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
