Sredi ničesar, jaz in moje staro kolo.
Še sama si ne verjamem, bi mi sploh kdo lahko?
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
Pa pravi:
»Čuj, ne tak pritiskati, stare moje so kosti.«
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne, ne…).
Srce se ustavi za utrip ali dva, ko čujem:
»Hej, mala kak si lepa, a bi ti moja b’la?«
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ja, ja, ja…).
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ja, ja, ja…).
Zajamem sapo, vidim, da to ni stara šprikla b’la.
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
Te pa vidim fajn modela, kmalu bi se zaletela.
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ja, ja, ja…).
Hej, hej, hej, stara šprikla, kje vse sva midva že bila.
Hej, hej, hej, stara šprikla, zaj pa vse ali nič, daj no daj,
al’ pa grema peš nazaj.
Ful fajn pritiskam, da bi ujela modela, a
njegova silhueta majhna postaja, ah…
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
Kolo pa pravi:
»Čuj, ne tak pritiskati, stare moje so kosti.«
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
»Veš, ti, stara šprikla, kaj grem novi bajk si kupit zaj?
Ne, ne, ne, ne, ne, ne, (ne, ne, ne…).
