Ko pride večer, z družino sedim,
se v misli prikrade spomin na mladost.
Kot majhen sem deček prav tukaj sedel
in z mamo sem pesem zapel.
Zdaj mož sem postal, otroštvo je šlo,
le ena je stvar, ki še v meni živi
in to je ta čas, ko ob meni zvečer
družina najdražja sedi.
Le dajmo, še enkrat zapojmo jo
ponosno naglas in iz dna srca,
saj pesem je most, ki združuje nas,
tam, kjer je sreča, je ona doma.
Le dajmo, še enkrat zapojmo jo
ponosno naglas in iz dna srca,
saj pesem je most, ki združuje nas,
v ljubezni je ona doma.
Če kdaj se zgodi, da sonca več ni,
če kdaj se nesreča priplazi v temi,
na dom se obrnem, spet luč se iskri,
pozabim za hip na skrbi.
Prikličem spomin, pozabim skrbi,
ne delam težav si tam, kjer jih sploh ni.
Pozabim na žalost, ta svet je res lep,
se spomnim vseh vaših besed.
