Ti zame si res pravi mož,
na svetu boljšega ni.
Če prosim te, izpolnil boš
vse, kar srce želi.
Tako si dober in sladak,
da zame prav vse storiš.
Je kje na svetu kdo še tak?
Res tebi para ni!
A kaj, ko tebi ne diši nobeno delo!
Ti všeč je le moj denar!
In zame skuhati ne znaš užitno jelo,
ti v hiši red nič ni mar!
Zakaj živeti človek s tako avšo mora?
Iz dneva v dan je le prepir!
Postala zame si največja že pokora.
Bom šel drugam, da bo mir!
Še bolj si moj, če se jeziš,
kot moškemu pristoji.
Tako preudaren se mi zdiš,
veliko takih ni.
Saj pereš, likaš, kuhat znaš,
pospravljaš, da vse blešči!
Najlepše vse lastnosti imaš,
si zame mož za tri!
Za vsako kiklo se podiš,
opravljajo te na glas!
Na stara leta mi noriš,
se smeje mi vsa vas!
In vsak dan se ga nacediš,
naj že pocitra te vrag!
Zdaj figo brž pod nos dobiš,
naženem te čez prag!
Jaz sem še vedno do ušes zaljubljen vate,
zato srce mi nori!
In kadar cuknem ga, kozarček dvignem zate:
»Naj moja ženka živi!«
In kadar te ponoči dolgo puščam samo,
garam pač za honorar!
Nikar ne zvračaj vsega zdaj na mojo ramo,
saj dajem ti ves denar!
Požvižgam se na tvoj denar,
pri priči pojdi od tod!
Poberi cunje si z omar,
pa srečno, star gospod!
Prepisan name je kvartir,
zato izvoli na pot!
Odslej bo v hiši vladal mir
in zdaj sva midva bot!
Nazadnje pa premislimo,
tako le ni vse hudo!
Saj boljšega ne najdemo,
naj kar po starem bo!
Naj tale nauk za vse drži:
Če kdaj se vname prepir,
vsak zase naj se spokori,
pa spet bo v hiši mir!
