Do koder zreti more oko bistro moje,
seže pogled mi v gore, srce mi zapoje.
Oblaki v ranem jutru se pode čez strme skale,
da v vetriču planike zadrhte, se v soncu srebre.
Ob vznožju pa planine spi jezero plavo,
Bohinj tam sred’ doline mežika sanjavo.
V megli še domačije stare spe, se trave bude,
v lepoti koprnijo tihe želje.
Z nami vsi veselo na pot, kličejo gore,
skrilo sedem jezer se tod v skalno nedrje.
Misel v dalji pa kot labod sluti že morje,
na obzorju beli nas brod vabi na krov v goste!
Le brž zdaj pot pod noge čez mehko mahovje
in rožnate preproge, še više v skalovje.
Razlila se lepota je povsod kot tisoč dobrot
in blagodejni mir še vlada tod, kjer vodi nas pot.
Kogar v dolino vleče tja k vodam deročim,
pije opojno srečo in želje prevroče.
Večer nas bo v naročje svoje vzel in mir bo zavel.
Le kdo bi ne zapel, da svet bi objel!
Z nami vsi veselo na pot, kličejo gore,
skrilo sedem jezer se tod v skalno nedrje.
Misel v dalji pa kot labod sluti že morje,
na obzorju beli nas brod vabi na krov v goste!
Najlepši je pogled z vrha skalnega pogorja,
najlepši je izlet v gore, jezera, do morja!
Kje je še lepši svet, kje bolj čista so obzorja,
kot pa pri nas doma? Pridite k nam od srca!
