Živi še stara pravljica
z visokih triglavskih gora.
Vrh Bogatinovih skala
cvetel je raj vsega sveta.
V gaju vil je kraljeval,
ponosno na pečinah stal.
Kot zlat privid je Zlatorog
zaklade var’val vseokrog.
Je z mehkih rok dobrotnih vil
čarobno moč dobil.
Kje Zlatorog se skriva v skalovju?
Joridi, joridi, daleč v gorovju.
V pravljici večni var’je zaklade,
joridi, joridi, le Zlatorog.
Je v Trenti lovec mlad živel,
po zali dečvi hrepenel,
ki pa ošabna mu veli,
naj zlati rog ji podari.
Ljubezni slep je šel v skale,
kjer čaka težko ga gorje.
Premnog se lovec že podal
nad Zlatoroga je v gore,
a vsak v gorovju je ostal,
za grob nihče ne ve.
Kje Zlatorog se skriva v skalovju?
Joridi, joridi, daleč v gorovju.
V pravljici večni var’je zaklade,
joridi, joridi, le Zlatorog.
Že se razleže lovčev strel
in Zlatoroga je zadel.
Glej, kamorkoli kri kaplja,
požene roža triglavska.
Ta Zlatorogu da moči,
zasije še bolj rog mu zlat
in pahne lovca v prepad,
življenje mlado, polno nad!
Odtlej tam Zlatoroga ni,
le v pravljici živi!
