Spomin je to na rojstni kraj in nate,
na tiste dni pozabljenih sanj,
na hišico, vinograd in trate,
na tvoj pogled, ki vabi nazaj.
Tam daleč si vsa žalostna in sama,
nikogar ni, ki vrt bi oplel,
kdaj njiva bo za hišo zorana,
je veter res že streho načel?
Za stolpnico mežikajo mi hribi,
pozdravljajo spet novo pomlad.
Kje daleč si, kje slišim te, pridi,
le vrni se domov še enkrat.
Nikoli več ne slišijo me ptice,
ne vidijo me mamine oči,
kolikokrat v mraku me kličeš:
»Le vrni se, kako, da te ni?«
Ta moja pot, vem, mrzla je in prazna,
kdaj davno mi zamrl je smeh,
kje zibelka si mehka, prijazna,
je ogenj še v krušnih pečeh.
Najraje bi zaplesal tja v spomine,
ko le bi znal zaplesat in smel,
saj to je nemogoče, da mine,
res čisto vse zato, ker sem šel.
