Las za lasom z glave pada, gor ‘mam letališče,
zdaj samo še rada muha me obišče.
Se usede gor na glavo in brenči veselo,
jaz pa sam se svoje dni brenčal kar za tri.
Suh kot muha brez trebuha
bil sem vaba za dekleta,
zdaj čez pas moj trebuh mi opleta.
Nos rdeč mi dol visi,
a to najhuje sploh še ni,
skrbi mi druge delajo stvari.
Revmatizem zdaj me daje prav vsake sorte,
pijem razne čaje, kar jih mislit’ mor’te.
Kadar spat grem zdaj v dvoje, rabim jaz povoje,
komaj položim kosti, že zaspim za tri.
Kuham čajčke, jem arcnije,
vselej me kaj nov’ga zvije,
gor boli me, dol boli me, auva!
Križev sto ‘mam še in še,
ne gre naprej, nazaj tud’ ne,
svet ustav’te, jaz naprej ne grem!
Pozabljivost zdaj me daje, tole bo skleroza
in še ta nervoza, to je prava groza.
Kadar spat grem, žena tarna in se pritožuje,
komaj položim kosti, že zaspim za tri.
Naprej se svet vrti, če si al’ če te ni,
ostal bo jok in smeh in včasih tudi greh.
Zato, naš ljubi Franc, življenje je en klan’c,
ki pelje gor in dol, obupaj pa nikol’!
